I ♥ New York

Times Square, 12. december 2008

Nekaj dni po zaključku tečaja na New York Film Academy, ko je po zaključni projekciji vsak dobil svojo v rjavo usnje vezano diplomo, sva s Keiko zvečer na poti iz navidez neugledne japonske restavracije, ki jo je označila za najboljšo daleč naokoli, bolj kot ne brezciljno postopali po eni najznamenitejših newyorških ulic St Mark's Place¹. Ker se je nezadržno bližal dan poleta (poletov) domov – jaz v Ljubljano, Keiko v Tokio –, midve pa si v vsem času, kar sva ga preživeli v New Yorku, nisva uspeli nabaviti majice I ♥ NY, se je mali štant pred nama, prepoln le-teh v vseh mogočih barvah in velikostih, zdel kot naročen za nakup edine stvari, ki nama je še falila v zbirki bought in NYC thus legendary. Ko sva od prodajalca, za katerega se nisem mogla odločiti, ali izgleda pijan ali nevaren ali oboje in ki ni govoril nobenega živega jezika, dobili nazaj par dolarjev, ki nama jih je »pozabil« vrniti, sva se s plastičnimi vrečkami v rokah napotili proti podzemni. Doma sem svojo majico takoj spravila v potovalko, saj me je pogled na oblačilo s kratkimi rokavi v morilskem newyorškem decembrskem mrazu in vetru navdajal z mešanimi občutki.

Ko sem prvi dan iz taksija opazovala vrvež na Manhattnu, napol mrtva od utrujenosti, a navdušena, da mi je po urah neprespanega vegetiranja na letališčih in letalih tja uspelo priti v enem kosu, sem se spomnila na citat ameriškega pisatelja Thomasa Wolfa, ki sem ga prebrala nekaj dni pred odhodom. "One belongs to New York instantly, one belongs to it as much in five minutes as in five years." Moj občutljivi subjekt, vajen tega, da se počuti tuje celo v rodnem mestu, česa takega preprosto ni mogel doumeti. Ne more biti tako lahko! Sploh pa ne v New Yorku, ki med ljudmi iz nekega razloga vseeno zbuja malce več občudovanja kot ostale svetovne metropole. Pričakovala sem, da me ta ogromni amalgam solzavih-a-tako-resničnih zgodb o uspehu, stotin kultur, novih priložnosti in Seksa v mestu ne bo spoznal za svojo in me po hitrem postopku izpljunil nazaj čez lužo s strogostjo mrkega carinika na ameriški meji. A ni bilo tako. Moj cinizem, pomešan s strahom pred neznanim, je praktično takoj ob prihodu popustil pred priznanjem, da je imel Wolfe prav.

Odnos, ki sem ga imela (ga imam) do New Yorka, se je ves čas spreminjal. Na začetku sem bila tako kot sleheren turist očarana. Sprehajala sem se po Times Squaru in ukrivljala vrat v smeri reklamnih panojev in nebotičnikov. Vse restavracije, o katerih sem v Ljubljani samo sanjala, so bile na dosegu roke, moja telefonska številka se je začela s 646 in po dolgem času sem račun za mobitel spet polnila na kartice. Bilo je tako zelo drugače od vsega, kar sem bila vajena; "novo življenje" sem prevzeto opazovala z distance, kot da ni moje. Pred tem si nikoli nisem posebno želela videti New Yorka. Tako kot Amerika nasplošno me ni zanimal, zato sem se čudila, kako to, da nikoli nisem zaznala povezave s krajem, ki mi je pravzaprav zelo ustrezal². Začetna faza navdušenja je po približno treh tednih prerasla v dolgčas oz. frustracijo. Na predavanjih in snemanjih sem preživljala po 12 ur dnevno, zato sem v prostem času samo spala. Zapadla sem v čudno rutino, iz katere je izginila kreativnost (ki sem jo takrat potrebovala bolj kot kadarkoli), jaz pa se nisem mogla več zbrati. Zaradi te apatije mi je bilo pri srcu grozno, saj sem si ves čas dopovedovala, da bi svoj čas v New Yorku in v šoli morala izkoristiti bolje. A ker izboljšanja nikoli ne moreš izsiliti, sem morala počakati, da se je moje stanje na stare tire vrnilo spontano.

Ko se je to zgodilo, mi je New York postal domač. Navadila sem se na vse značilnosti življenja v njem in zvečer sem se od postaje podzemne do doma s slušalkami v ušesih sprehajala, kot da to počnem že leta. Natančno sem vedela, katera hrana iz hladnega bifeja v bližnji delikatesi je najboljša in koga moram kontaktirati, če bi potrebovala minorna popravila v stanovanju. Počutila sem se dobro, saj sem imela vse pod nadzorom. In ravno ko se mi je začelo dozdevati, da bi lahko zmeraj tako, smo se s sošolci zavedli, da se bliža konec tečaja, da se bomo kmalu raztepli po vseh koncih sveta, se vrnili v "normalno" življenje in da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Delanje filmov je blazno intimna stvar, zato mi je nenavadno ob misli, da bi oz. bom kakšnega posnela brez Willema, Keiko in Maxa. Čisto na koncu smo se dobivali na palačinkah v nekem lokalu v East Village in se pogovarjali o stvareh, ki jih ne bi razumel nihče izven naše ekipe. Večer pred mojim odhodom sva se s Keiko srečali pred New York Public Library, da bi se poslovili. Iz nama neznanega razloga so po tekočem traku zapirali vse bare in restavracije in edino, kar je ostalo odprto, je bil naključen GoodBurger. Na njenem fensi fotoaparatu, ki je bolj spominjal na mikro videokamero, sva gledali slike iz San Francisca, prišla je še njena prijateljica, jaz sem se malo važila s katakano, potem pa je napočil tisti trenutek. Slovo od Keiko je bilo zame obenem slovo od New Yorka. Ko sem se na podzemni še zadnjič usedla na vlak, nisem mislila na nič več.

Po vrnitvi v Ljubljano sem zbolela. Nisem mogla jesti, ves čas mi je bilo slabo in počutila sem se depresivno, najverjetneje zato, ker sem bila v duhu na precej abstraktni lokaciji, še vedno razpeta med obema mestoma. Vesela sem bila, da sem se vrnila, saj so se mi hitro ponovno izpostavile prednosti življenja v majhnem kraju, svoje pa so opravile tudi novice o newyorških temperaturah, ki so vztrajno rinile še bolj v minus, in o mojih znancih in prijateljih – eni so bili nesrečni v New Yorku, kjer so ostali, da bi si našli internship ali službo, pa jim ni uspelo in so počasi začeli ostajati brez denarja in brez sanj, drugi pa so bili nesrečni doma, ker so želeli biti na mestu prvih. V zmedi negativnih asociacij je zmagala Ljubljana, New York pa je v dobro znani prednovoletni sivini zame ne glede na vse, kar sem doživela tam, postal površno, brezosebno in predvsem precenjeno mesto. Nikoli več ga nisem nameravala obiskati in že misel na to, da bi morala spet tja, pa četudi le za nekaj ur, me je navdajala s tesnobo. Takrat sem se spomnila na svojo I ♥ NY majico. Bi sploh imelo smisel, da jo oblečem? Odločila sem se, da jo bom shranila kot lep spomin, a zmeraj, ko sem odprla omaro, sta rdeča in črna vame zrli, kot da me želita prepričati v ponoven premislek.

Danes vem, da je bil New York zame to. Ko potegnem črto, mi je jasno, da se še v nobenem mestu nisem počutila tako dobro kot tam, čeprav še vedno nisem ugotovila, kaj je stalo za temi občutki. Sem se zaljubila v mesto sámo ali v občutek svobode, ki sem ga imela v njem? In kako bo v prihodnje, si bom še kdaj želela živeti tam, bom lahko prišla "na obisk" samo za nekaj dni ali bi mi bilo v tem primeru preveč hudo za "izgubljenim časom"? Ne gre za mesto, ki ga predelaš v enem tednu, kaj šele prebaviš. Za to sem rabila pol leta, pa še danes ne morem reči, da je primer zaključen. Pred spanjem se v mislih včasih vrnem k svojim prvim uram v hotelu, ko sem za laptopom stala na recepciji in mrzlično skenirala Craigslistove oglase za stanovanja, medtem ko je stalno izpadala wifi povezava, in ko se zalotim, da že predolgo berem Overheard in New York, se kljub temu, da sem po rodu in principih Ljubljančanka, počutim predvsem kot misplaced Manhattanite. Davek na življenje v New Yorku je, da bom z njim vedno primerjala vsa druga mesta. Ko sem aprila prvič obiskala London, sem hotela, da bi bil tak kot New York. Razočarali sta me majhnost Piccadillyja in značilna evropska ležernost, rabila sem nekaj manj korektnega in veliko intenzivnejšega. To pogrešam vsak dan bolj, a mislim, da bom do ponovnega snidenja zdržala brez večje čustvene škode. New York bo namreč zmeraj tam, kjer je, pripravljen, da me sprejme kot najboljši prijatelj in me, ko je čas za slovo, ponovno pusti oditi.


¹ Jaz sem tam zaznala posebno, čarobno atmosfero, ki ni niti ameriška, niti evropska niti newyorška.
² V New Yorku sem pristala po sili razmer; v šolo sem hotela v Madrid, pa so mi dva meseca pred začetkom tečaja sporočili, da je zaradi problemov z birokracijo prestavljen za nedoločen čas.


This blog is no longer being updated. Please check out Dressful, my new fashion blog.