Moj debi v Dunajski državni operi

Wiener Staatsoper, 20. maj 2009

Pred enim tednom sem se z vlakom za približno 25 ur odpravila na Dunaj, kar je bil svojevrsten rekord in korenito odstopanje od mojih siceršnjih potovalnih navad. Ko namreč potujem na opero ali koncert, v mesto raje prispem en dan prej, da se pred dogodkom, ki mi veliko pomeni, počutim primerno sveže in spočito. Tokrat se mi ni izšlo; proces aklimatizacije na začasno okolje (taksi iz Südbahnhofa do hotela, improvizirano kosilo, tuš-oblačenje-mejkap) sem tako morala opraviti bliskovito, saj sem bila s prijateljico ob šestih zmenjena v Opera Caféju za quality time in kavico (oz. mineralno vodo) pred opero.

Gledala sem Massenetovega Wertherja s č u d o v i t o Elīno Garančo, ki sem jo v času enega leta v živo slišala šestkrat¹, kot Charlotte in Andrewom Richardsom, ki je v zadnjem trenutku zamenjal Vargasa, ki bi moral po prvotnem planu zamenjati Villazóna, v naslovni vlogi. Dirigiral je Bertrand de Billy, ki me je januarja sicer navdušil v Pelléas et Mélisande (Theater an der Wien), a si v Wertherju pri nekaj ključnih delih ni vzel dovolj časa, česar mu zaradi velikih pričakovanj, ki sem jih imela, ker sem isto produkcijo že davno absorbirala na DVD-ju, nisem mogla ne zameriti. Sedela sem med dvema Japoncema, ki med seboj nista komunicirala, tisti na levi si je oči pred vsakim dejanjem osvežil s kapljicami in jih potem neprestano naslanjal na daljnogled. Ostanek moje okolice ni posebej izstopal, sem pa med zadnjim prizorom opazila, da si dama v vrsti pred mano briše solze, kar me je zelo ganilo, saj je v sprednjem delu parterja iskanje tistih, ki imajo opero zares radi (in tja ne hodijo samo zaradi statusa), podobno iskanju igle v senu.

Soliden aplavz je po nekaj minutah eskaliral v stoječe ovacije; ko se je miljenka dunajskega občinstva Elīna prišla priklonit sama, je ploskanje postalo huronsko, a je takoj za tem, ko se je prikazal Richards, rahlo zamrlo (nisem še prebrala ocen v časopisih, zato ne vem, s kakšnim (ne)navdušenjem so njegov hišni debi sprejeli kritiki). Všeč mi je bilo, da priklanjanju ni bilo konca, čeprav so ljudje vmes seveda množično odhajali (kot da je tako težko počakati do konca!) in nas je bila ob zadnjem priklonu v dvorani le še peščica. Ta del na Dunaju včasih traja več kot pol ure, nato pa se največji oboževalci zberejo pred vhodom za zaposlene in naslednjih 45 minut se na veliko fotografira, čestita, deli rože in podpisuje programe in glossy slike, ki se jih da za nemajhno ceno kupiti v Arcadii. V drugih opernih in koncertnih hišah na tem mestu srečujem predvsem mlajše oboževalce in tiste, ki so na opero ali koncert tako kot jaz prišli od drugod, tokrat pa so bili vsi zbrani starejši od 40 let in bilo jih je ogromno. V silnem navdušenju se mi je zazdelo, da so izraz kulturni šok iznašli prav za take priložnosti.

V Staatsoper grem naslednjič šele čez eno leto, čeprav se nekako ne morem otresti misli, da je to predolga doba in da je veliko bolj verjetno, da se bom tam prikazala že čez par mesecev, morda še v večji naglici in z najcenejšo vstopnico za standing room. Čar opere (oz. kateregakoli umetniškega udejstvovanja, ki me z nečim pritegne) je zame v tem, da sem tudi "le" kot gledalka del pisanja zgodovine, trenutkov, ki se ne bodo nikoli ponovili, a se jih bo spominjalo; da slišim nekatere od najpomembnejših umetnikov našega časa, da naslednji dan preberem kritiko in vem, o čem govori, ker sem bila tam, in nenazadnje, da lahko o tem pišem. Vsakič, ko sedim v dvorani in (fizično) začutim masivno, vseobsegajočo energijo glasbe, se namreč zavem, da je to v mojem vesolju večje od življenja, in tako zgodnjejutranje pisanje v majhni sobi nekega evropskega hotela kot že tolikokrat prej postane edino, kar se slika kot neizbežno.


1 maj 2008 ∙ Musikverein, Dunaj
avgust 2008 ∙ Salzburški poletni festival
januar 2009 ∙ Musikverein, Dunaj
marec 2009 ∙ Gasteig, München
april 2009 ∙ Royal Opera House, London
maj 2009 ∙ Staatsoper, Dunaj


This blog is no longer being updated. Please check out Dressful, my new fashion blog.