i. Na prvi uri tečaja risanja sem ugotovila, da le-to še najbolj spominja na reševanje matematičnih nalog; čeprav vem, da vsaka umetnost stoji na tistem manj romantičnem – tehniki, nisem pričakovala, da bosta postopka identična. Pri obeh moraš namreč vsaj kot začetnik, ki še ne zna risati po občutku, na vsaki stopnji najti podatek, ki ti bo služil za nadaljevanje. Zaenkrat slabše ocenjujem naklone in kote, vendar se bo to najbrž izboljšalo z vajo. Na koncu smo bili - simpatično boemsko - od svinčnika sivi do komolcev.
ii. Neron je predstava, ki me je v zadnjem času najbolj razočarala. Stari Rim se mi zdi preveličasten za igralca (igralce?), ki vedno igra eno in isto vlogo oz. sebe, tisto najbolj brezvezno ljubljanščino1, monotonost dramskega poteka, prisiljeno, plastično dekadenco in nejasnost, ali gre za tragedijo ali komedijo. Po drugi strani je Tartuffe čisto veselje, iz katerega veje vse, kar je v gledališču najlepše. Čeprav se lahko kamera na par centimetrov približa obrazom, izrazom in očem, je gledališče zame bolj resnično od filma – priložnost zablesteti je le ena, zvok se ne nasnemava v postprodukciji in spodrsljajev se ne da zabrisati. Pa še nekaj je: gledališče ustvarja svet iz nekaj enostavnih kulis in pripomočkov. Film je pri tem mnogo zahtevnejši.
iii. Zadnje dneve mi je Alal vera potrebna kot kisik – ko se mi to zgodi s kakšno pesmijo, ponavadi pravim, da moram z neprestanim poslušanjem nadoknaditi izgubljeni čas, ki je pretekel brez nje. Beogradski Sindikat se mi iz oddaljene perspektive zdi precej populističen, imajo pa vrhunska, famozna besedila, prekipevajoča od slenga, ki ga pogrešam. V Beogradu nisem bila že eno leto in to me glede na dejstvo, da nameravam tam nekoč živeti, navdaja s čudno otožnim občutkom.
1 Obstaja je namreč več vrst, od katerih niso vse ušesu neprijazne.
This blog is no longer being updated. Please check out Dressful, my new fashion blog.
0 comments:
Post a Comment