Chungking Express (1994)

Chungking Express je mnogim ostal v spominu predvsem po filmskem debiju trenutno najbolj znane kitajske pevke in ikone Faye Wong, vendar mi druga polovica filma, v kateri nastopa, nikoli ni pomenila tako veliko kot prva. Zgodba? A drug deal gone wrong. Stilsko dovršena mešanica post-noirja, osamljenosti ljudi v velikih mestih, modernega Hong Konga na prelomnici, sentimentalnosti in nasilja ima v sebi lepoto, zaradi katere me vsakič znova zaboli srce in ki jo lahko scoprata samo Wong Kar-wai in Chris Doyle. Chungking Express je edini film, ki ga imam v celoti na iPodu in ga med vožnjami kamorkoli že dejansko gledam na tistem malem ekranu. Posneli so ga v 23 dnevih, ko si je moral režiser med snemanjem filma Ashes of Time zaradi problemov s produkcijo vzeti odmor, scenarij pa je v hudi časovni stiski nastajal vsak dan (noč) sproti.

Dobršen del filma se odvija v Chungking Mansions, ogromni 17-nadstropni stavbi v središču Hong Konga, polni priseljencev, poceni trgovin, restavracij in malih ho(s)telov, ki slovi kot leglo kriminala, zato se ni priporočljivo izgubljati v njenih umazanih hodnikih in stopniščih. V filmu je prikazana kot eksotično paralelno vesolje, v katerem veljajo povsem drugačna pravila kot "zunaj", in prizor, ko se Brigitte Lin utrujena nasloni na steno, si prižge cigareto, v ozadju pa se zasliši tista rāga pesem, katere naslova najbrž ne bom izvedela nikoli, pa me to pravzaprav ne moti, saj je lahko absolutno resnična samo znotraj filma, je morda moj najljubši v zgodovini gibljivih slik. Chungking Express je skoraj v celoti sestavljen iz takšnih intimnih vinjet; s tem kot vsi veliki filmi pripoveduje, da nekatere stvari kljub tisočletjem in kilometrom kulturnih razlik ostajajo skupne vsem ljudem ...