Japonska ulična moda / Skeni

Japonski fotograf Shoichi Aoki je v sredini devetdesetih začel dokumentirati razcvet ulične mode v popularnih tokijskih četrtih Shibuya in Harajuku. Po letih uniformiranosti je v japonskih mestih napočil čas modne revolucije - po Aokijevih besedah so se ljudje nehali obsedeno ozirati za Zahodom in blagovnimi znamkami, čeprav je ena glavnih značilnosti stilov njegovih portretirancev prav spoj zahodnih in tradicionalnih (kimono, cokle geta ...) elementov, in začeli izražanje skozi oblačenje dojemati kot obliko umetnosti. Od leta 1997 izhaja revija FRUiTS, ki ima danes mednarodno občinstvo; v celoti je posvečena portretom (in lakoničnim mini intervjujem) tokijske mladine, od katerih jih je kar nekaj zbranih v zdaj že kultnih knjigah FRUiTS in Fresh FRUiTS, ki so ju pred nekaj leti celo imeli v Konzorciju. Tukaj so moji najljubši portreti iz obeh knjig:

Všeč so mi barve okoli vratu, nočna modra, travnato zelena, svetleča se bela in kot češnja na vrhu torte roza plastična broška v obliki srca.

Njegove hlače-draperija, kroj in rože na njeni jakni, čista popolnost.

Gothic Lolita. Leva je ena najboljših, kar sem jih kdaj videla. Izpolnjuje vsa pravila oblačenja, zaradi katerih so si pripadnice omenjene subkulture nenehno v laseh, a je vseeno popolnoma samosvoja.

Ne maram piercingov, ampak nekateri jih obvladajo. Kontrast (oz. sožitje) med aristokratskim, naškrobljenim, snežno belim ovratnikom in divjo frizuro je genialen.

Zdi se mi simpatično, da ni povedala svojega imena. Prstan nosi na kazalcu, najbolj všeč pa so mi napol razpletene kitke.

The coolest kid on the block. Takšen izraz na obrazu je morda nekoč nosila Vivienne Westwood.

Ona izgleda bolj evropsko kot večina Evropejcev. Lahko bi jo fotografirali v Parizu ali Stockholmu.

"Point of fashion: Madonna." Oh, please. Nekaj svetlobnih let sta pred Madonno (čeprav je Madonna večino časa nekaj svetlobnih let pred svetom).

Za posladek: japonske sladkarije in odštekani prstani

→ DRUGI DEL