Ljubljanska opažanja v g-molu

* glasbena podlaga: prvi stavek Bruchovega koncerta za violino in orkester št. 1 v g molu, Isaac Stern


i. Ljubljana ima poleti - ampak samo, ko je toplo - okoli devetih zvečer posebno svetlobo. Nisem je poskušala fotografirati, ker na fotografijah ne bi izgledala takšna kot v resnici; trenutkov, kot je ta, ne fotografiraš, ampak jih (do)živiš in shraniš na drugačen način, kakor veš in znaš; preveč so čarobni, da bi zapravljal čas z njihovim lovljenjem, saj lahko v hipu pobegnejo mimo tebe.

ii. Moja najljubša ulica v Ljubljani je Miklošičeva, ker me raznolikost trgovin, hotelov in restavracij višjega in nižjega ranga spominja na Beograd in Manhattan. Miklošička je zaenkrat edini pravi odsev globalizacije v mestu, manjka ji samo restavracija s kitajsko hrano, ampak - kako primerno - tudi ta ni daleč (mislim na mali take-away nasproti Glavne, iz katerega izstopiš v oblačilih, prepojenih z vonjem po praženih rezancih, ker kuhinja ni ločena od dela za goste).

iii. V Ljubljano se zaljubim zmeraj znova (in močno, kar zadeve prav nič ne poenostavi); zadostuje mi bežen pogled na lepo pročelje, lestenec v stanovanju z visokimi stropi ali katerokoli od tisoč drugih zanimivih malenkosti. Pri vsem skupaj me bega, da občutek ni pozitiven; konec koncev tukaj živim, med nama z Ljubljano ni stotin kilometrov, ki me razdvajajo od drugih mest, zakaj bi me potem navdajala s podobno tankočutno žalostjo kot Rim, Istanbul in drugi? V resnici se mi vse bolj dozdeva, da občutek ni povezan z mesti, a bi vsaj še nekaj časa raje verjela v nasprotno. Ker je lažje.


This blog is no longer being updated. Please check out Dressful, my new fashion blog.