ROMA se nazaj bere AMOR

V Rimu je danes 30 stopinj.


I. Ob začetku poletnih temperatur se Rim izprazni. Njegovi prebivalci pobegnejo v podeželske hiše ali na morje, prostrane bulvarje in ruševine pa zavzamejo jate turistov, ki s seboj tovorijo ogromne količine vode v plastenkah in se potijo pod svetlimi pokrivali vseh velikosti in oblik. Kljub temu, da mesta "naredijo" predvsem njihovi ljudje, sem v Rimu najraje poleti. Takrat je Italija najbolj italijanska; kava in rogljiček zjutraj v bistroju za vogalom, ležernost v zraku in kaos na cestah, posedanje na velikih trgih in poslušanje tango improvizacij uličnih glasbenikov, zaradi žgočega sonca še bolj upravičena siesta, pocukrane melodije na radiu in vse ostalo, kar je tako zelo la dolce vita, da si najbrž nikoli ne bom čisto prenehala želeti biti Italijanka.

II. Villa Borghese je moja najljubša galerija na svetu. Za razliko od Vatikanskih muzejev se niti ne trudi prikriti dejstva, da so bili v njej razstavljeni eksponati ukradeni in nagrabljeni, kar ji daje zanimiv, malce pokvarjen šarm. V njej bi z veseljem živela, tudi če bi mi prepustili samo eno sobo. Medtem ko se v Vatikanskih muzejih drenja in duši med trumami zdolgočasenih obiskovalcev, ki so tam iz preprostega razloga, ker se, če si že ravno v Rimu, v kapelo in muzeje pač spodobi iti, predstavlja Villa Borghese s svojimi zračnimi, svetlimi sobami in delikatno razporejenimi umetninami estetski užitek na najvišji ravni. Med vrsto lažnih napadov Stendhalovega sindroma v Vatikanskih muzejih ne zaslediš niti enega smehljaja, Villa Borghese pa ti da dovolj časa in prostora, da se poglobiš v njeno zbirko in se kje celo ustaviš (v Muzejih je to nemogoče, saj se moraš zaradi ogromne mase ljudi ves čas premikati naprej). Asa Ville Borghese sta še strop v glavni dvorani, ki je lepši od tistega v Sikstinski kapeli, onečaščenega z modrimi packami, in njen park, v katerem sem nazadnje sedela nekega toplega večera dve leti nazaj in so bili to zaradi sublimne spokojnosti, ki se je mešala z zavedanjem, da me od mestnega vrveža loči le nekaj minut hoje, najpopolnejši trenutki mojega življenja.



III. Moja neizpolnjena rimska želja je kopanje v Fontani di Trevi pozno ponoči (zgodaj zjutraj), ko se okoli nje ne bi več motali manični metalci kovancev in prodajalci suvenirjev, napolnjenih z moko. V resnici mi ni toliko do kopanja samega kot do lastnih trenutkov miru in jasnosti na magičnem mestu, ki sta jih pred mano imela priložnost doživeti Marcello in Sylvia. Fellini je to mesto razumel bolje kot kdorkoli drug, je pa njegov Rim v primerjavi z današnjim precej stiliziran, saj je boleče očitno, da ulice okoli fontane zaradi razgibanega nočnega življenja nikoli ne morejo biti popolnoma zapuščene in kot take tvoriti podlage za čudovite zmedene izjave in namakanje dolgih, glamuroznih večernih oblek v osvetljeni vodi. Bo že držalo, da je čar nekaterih fantazij predvsem v tem, da za vedno ostanejo fantazije …

IV. Avgusta sem hotela iti gledat Carmen v Terme di Caracalla, a najbrž ne bom šla; pri operi in klasični glasbi v živo ne maram umetno ojačanega zvoka (kar prakticirajo v Termah), zdi se mi precej slabo nadomestilo za akustiko na nivoju. So pa Terme seveda spektakularna lokacija, ki potrjuje moje opažanje, da moderno življenje v nobenem drugem mestu ne sovpada lepše s svojo arheološko dediščino; ostanki preteklosti v Rimu z vsem, kar je prišlo za njimi, živijo v popolni sintezi. Šele ob prihodu v Ameriko sem se zavedla, kako zelo – čeprav Evropa v zadnjih letih postaja vse bolj dolgočasna in homogena, zato njej v prid govorim in pišem z določeno mero zadržanosti – evropska zgodovina in temelji spodbijajo površnost v vseh pogledih (politične interpretacije oz. "interpretacije" posameznikov me v tem primeru ne zanimajo); osnova Amerike se namreč ne more primerjati z osnovo Evrope, ki je v Rimu otipljiva in dostopna na vsakem koraku, to pa je zagotovo večji luksuz kot vse trgovine na Vii dei Condotti skupaj in nekaj, kar preprosto moraš ceniti.




This blog is no longer being updated. Please check out Dressful, my new fashion blog.