Pomlad → poletje

i. Na prvi uri tečaja risanja sem ugotovila, da le-to še najbolj spominja na reševanje matematičnih nalog; čeprav vem, da vsaka umetnost stoji na tistem manj romantičnem – tehniki, nisem pričakovala, da bosta postopka identična. Pri obeh moraš namreč vsaj kot začetnik, ki še ne zna risati po občutku, na vsaki stopnji najti podatek, ki ti bo služil za nadaljevanje. Zaenkrat slabše ocenjujem naklone in kote, vendar se bo to najbrž izboljšalo z vajo. Na koncu smo bili - simpatično boemsko - od svinčnika sivi do komolcev.

ii. Neron je predstava, ki me je v zadnjem času najbolj razočarala. Stari Rim se mi zdi preveličasten za igralca (igralce?), ki vedno igra eno in isto vlogo oz. sebe, tisto najbolj brezvezno ljubljanščino¹, monotonost dramskega poteka, prisiljeno, plastično dekadenco in nejasnost, ali gre za tragedijo ali komedijo. Po drugi strani je Tartuffe čisto veselje, iz katerega veje vse, kar je v gledališču najlepše. Čeprav se lahko kamera na par centimetrov približa obrazom, izrazom in očem, je gledališče zame bolj resnično od filma – priložnost zablesteti je le ena, zvok se ne nasnemava v postprodukciji in spodrsljajev se ne da zabrisati. Pa še nekaj je: gledališče ustvarja svet iz nekaj enostavnih kulis in pripomočkov. Film je pri tem mnogo zahtevnejši.

iii. Zadnje dneve mi je Alal vera potrebna kot kisik – ko se mi to zgodi s kakšno pesmijo, ponavadi pravim, da moram z neprestanim poslušanjem nadoknaditi izgubljeni čas, ki je pretekel brez nje. Beogradski Sindikat se mi iz oddaljene perspektive zdi precej populističen, imajo pa vrhunska, famozna besedila, prekipevajoča od slenga, ki ga pogrešam. V Beogradu nisem bila že eno leto in to me glede na dejstvo, da nameravam tam nekoč živeti, navdaja s čudno otožnim občutkom.



1 Obstaja je namreč več vrst, od katerih niso vse ušesu neprijazne.


This blog is no longer being updated. Please check out Dressful, my new fashion blog.

Moj debi v Dunajski državni operi

Wiener Staatsoper, 20. maj 2009

Pred enim tednom sem se z vlakom za približno 25 ur odpravila na Dunaj, kar je bil svojevrsten rekord in korenito odstopanje od mojih siceršnjih potovalnih navad. Ko namreč potujem na opero ali koncert, v mesto raje prispem en dan prej, da se pred dogodkom, ki mi veliko pomeni, počutim primerno sveže in spočito. Tokrat se mi ni izšlo; proces aklimatizacije na začasno okolje (taksi iz Südbahnhofa do hotela, improvizirano kosilo, tuš-oblačenje-mejkap) sem tako morala opraviti bliskovito, saj sem bila s prijateljico ob šestih zmenjena v Opera Caféju za quality time in kavico (oz. mineralno vodo) pred opero.

Gledala sem Massenetovega Wertherja s č u d o v i t o Elīno Garančo, ki sem jo v času enega leta v živo slišala šestkrat¹, kot Charlotte in Andrewom Richardsom, ki je v zadnjem trenutku zamenjal Vargasa, ki bi moral po prvotnem planu zamenjati Villazóna, v naslovni vlogi. Dirigiral je Bertrand de Billy, ki me je januarja sicer navdušil v Pelléas et Mélisande (Theater an der Wien), a si v Wertherju pri nekaj ključnih delih ni vzel dovolj časa, česar mu zaradi velikih pričakovanj, ki sem jih imela, ker sem isto produkcijo že davno absorbirala na DVD-ju, nisem mogla ne zameriti. Sedela sem med dvema Japoncema, ki med seboj nista komunicirala, tisti na levi si je oči pred vsakim dejanjem osvežil s kapljicami in jih potem neprestano naslanjal na daljnogled. Ostanek moje okolice ni posebej izstopal, sem pa med zadnjim prizorom opazila, da si dama v vrsti pred mano briše solze, kar me je zelo ganilo, saj je v sprednjem delu parterja iskanje tistih, ki imajo opero zares radi (in tja ne hodijo samo zaradi statusa), podobno iskanju igle v senu.

Soliden aplavz je po nekaj minutah eskaliral v stoječe ovacije; ko se je miljenka dunajskega občinstva Elīna prišla priklonit sama, je ploskanje postalo huronsko, a je takoj za tem, ko se je prikazal Richards, rahlo zamrlo (nisem še prebrala ocen v časopisih, zato ne vem, s kakšnim (ne)navdušenjem so njegov hišni debi sprejeli kritiki). Všeč mi je bilo, da priklanjanju ni bilo konca, čeprav so ljudje vmes seveda množično odhajali (kot da je tako težko počakati do konca!) in nas je bila ob zadnjem priklonu v dvorani le še peščica. Ta del na Dunaju včasih traja več kot pol ure, nato pa se največji oboževalci zberejo pred vhodom za zaposlene in naslednjih 45 minut se na veliko fotografira, čestita, deli rože in podpisuje programe in glossy slike, ki se jih da za nemajhno ceno kupiti v Arcadii. V drugih opernih in koncertnih hišah na tem mestu srečujem predvsem mlajše oboževalce in tiste, ki so na opero ali koncert tako kot jaz prišli od drugod, tokrat pa so bili vsi zbrani starejši od 40 let in bilo jih je ogromno. V silnem navdušenju se mi je zazdelo, da so izraz kulturni šok iznašli prav za take priložnosti.

V Staatsoper grem naslednjič šele čez eno leto, čeprav se nekako ne morem otresti misli, da je to predolga doba in da je veliko bolj verjetno, da se bom tam prikazala že čez par mesecev, morda še v večji naglici in z najcenejšo vstopnico za standing room. Čar opere (oz. kateregakoli umetniškega udejstvovanja, ki me z nečim pritegne) je zame v tem, da sem tudi "le" kot gledalka del pisanja zgodovine, trenutkov, ki se ne bodo nikoli ponovili, a se jih bo spominjalo; da slišim nekatere od najpomembnejših umetnikov našega časa, da naslednji dan preberem kritiko in vem, o čem govori, ker sem bila tam, in nenazadnje, da lahko o tem pišem. Vsakič, ko sedim v dvorani in (fizično) začutim masivno, vseobsegajočo energijo glasbe, se namreč zavem, da je to v mojem vesolju večje od življenja, in tako zgodnjejutranje pisanje v majhni sobi nekega evropskega hotela kot že tolikokrat prej postane edino, kar se slika kot neizbežno.


1 maj 2008 ∙ Musikverein, Dunaj
avgust 2008 ∙ Salzburški poletni festival
januar 2009 ∙ Musikverein, Dunaj
marec 2009 ∙ Gasteig, München
april 2009 ∙ Royal Opera House, London
maj 2009 ∙ Staatsoper, Dunaj


This blog is no longer being updated. Please check out Dressful, my new fashion blog.

Zakaj (končno) pišem

Ker sem v poznih večernih urah preiberšpant à la Leone Glembay,
ker besede ne poznajo recesije,
ker sem do sedaj veliko vzela in manj dala,
ker imam občutek, da mi čas in življenje polzita med prsti,
ker se ne morem do sodnega dne "zdraviti" s čokolado,
ker preveč ljubim mesta in opero in sploh vse,
ker mi hermetična zaprtost ne deluje v korist,
ker je čedalje težje najti lepo, berljivo prozo,
ker imam občutek, da ima zame samo to nek smisel,
ker sem kot Postjugoslovanka nagnjena k melodramatičnosti,
ker si vedno želim biti nekje drugje,
ker je tako malo tistih, ki mislijo, kar rečejo,
ker še zmeraj sanjam velike sanje,
ker je nastopil trenutek, ko drugače ne morem več.


This blog is no longer being updated. Please check out Dressful, my new fashion blog.

I ♥ New York

Times Square, 12. december 2008

Nekaj dni po zaključku tečaja na New York Film Academy, ko je po zaključni projekciji vsak dobil svojo v rjavo usnje vezano diplomo, sva s Keiko zvečer na poti iz navidez neugledne japonske restavracije, ki jo je označila za najboljšo daleč naokoli, bolj kot ne brezciljno postopali po eni najznamenitejših newyorških ulic St Mark's Place¹. Ker se je nezadržno bližal dan poleta (poletov) domov – jaz v Ljubljano, Keiko v Tokio –, midve pa si v vsem času, kar sva ga preživeli v New Yorku, nisva uspeli nabaviti majice I ♥ NY, se je mali štant pred nama, prepoln le-teh v vseh mogočih barvah in velikostih, zdel kot naročen za nakup edine stvari, ki nama je še falila v zbirki bought in NYC thus legendary. Ko sva od prodajalca, za katerega se nisem mogla odločiti, ali izgleda pijan ali nevaren ali oboje in ki ni govoril nobenega živega jezika, dobili nazaj par dolarjev, ki nama jih je »pozabil« vrniti, sva se s plastičnimi vrečkami v rokah napotili proti podzemni. Doma sem svojo majico takoj spravila v potovalko, saj me je pogled na oblačilo s kratkimi rokavi v morilskem newyorškem decembrskem mrazu in vetru navdajal z mešanimi občutki.

Ko sem prvi dan iz taksija opazovala vrvež na Manhattnu, napol mrtva od utrujenosti, a navdušena, da mi je po urah neprespanega vegetiranja na letališčih in letalih tja uspelo priti v enem kosu, sem se spomnila na citat ameriškega pisatelja Thomasa Wolfa, ki sem ga prebrala nekaj dni pred odhodom. "One belongs to New York instantly, one belongs to it as much in five minutes as in five years." Moj občutljivi subjekt, vajen tega, da se počuti tuje celo v rodnem mestu, česa takega preprosto ni mogel doumeti. Ne more biti tako lahko! Sploh pa ne v New Yorku, ki med ljudmi iz nekega razloga vseeno zbuja malce več občudovanja kot ostale svetovne metropole. Pričakovala sem, da me ta ogromni amalgam solzavih-a-tako-resničnih zgodb o uspehu, stotin kultur, novih priložnosti in Seksa v mestu ne bo spoznal za svojo in me po hitrem postopku izpljunil nazaj čez lužo s strogostjo mrkega carinika na ameriški meji. A ni bilo tako. Moj cinizem, pomešan s strahom pred neznanim, je praktično takoj ob prihodu popustil pred priznanjem, da je imel Wolfe prav.

Odnos, ki sem ga imela (ga imam) do New Yorka, se je ves čas spreminjal. Na začetku sem bila tako kot sleheren turist očarana. Sprehajala sem se po Times Squaru in ukrivljala vrat v smeri reklamnih panojev in nebotičnikov. Vse restavracije, o katerih sem v Ljubljani samo sanjala, so bile na dosegu roke, moja telefonska številka se je začela s 646 in po dolgem času sem račun za mobitel spet polnila na kartice. Bilo je tako zelo drugače od vsega, kar sem bila vajena; "novo življenje" sem prevzeto opazovala z distance, kot da ni moje. Pred tem si nikoli nisem posebno želela videti New Yorka. Tako kot Amerika nasplošno me ni zanimal, zato sem se čudila, kako to, da nikoli nisem zaznala povezave s krajem, ki mi je pravzaprav zelo ustrezal². Začetna faza navdušenja je po približno treh tednih prerasla v dolgčas oz. frustracijo. Na predavanjih in snemanjih sem preživljala po 12 ur dnevno, zato sem v prostem času samo spala. Zapadla sem v čudno rutino, iz katere je izginila kreativnost (ki sem jo takrat potrebovala bolj kot kadarkoli), jaz pa se nisem mogla več zbrati. Zaradi te apatije mi je bilo pri srcu grozno, saj sem si ves čas dopovedovala, da bi svoj čas v New Yorku in v šoli morala izkoristiti bolje. A ker izboljšanja nikoli ne moreš izsiliti, sem morala počakati, da se je moje stanje na stare tire vrnilo spontano.

Ko se je to zgodilo, mi je New York postal domač. Navadila sem se na vse značilnosti življenja v njem in zvečer sem se od postaje podzemne do doma s slušalkami v ušesih sprehajala, kot da to počnem že leta. Natančno sem vedela, katera hrana iz hladnega bifeja v bližnji delikatesi je najboljša in koga moram kontaktirati, če bi potrebovala minorna popravila v stanovanju. Počutila sem se dobro, saj sem imela vse pod nadzorom. In ravno ko se mi je začelo dozdevati, da bi lahko zmeraj tako, smo se s sošolci zavedli, da se bliža konec tečaja, da se bomo kmalu raztepli po vseh koncih sveta, se vrnili v "normalno" življenje in da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Delanje filmov je blazno intimna stvar, zato mi je nenavadno ob misli, da bi oz. bom kakšnega posnela brez Willema, Keiko in Maxa. Čisto na koncu smo se dobivali na palačinkah v nekem lokalu v East Village in se pogovarjali o stvareh, ki jih ne bi razumel nihče izven naše ekipe. Večer pred mojim odhodom sva se s Keiko srečali pred New York Public Library, da bi se poslovili. Iz nama neznanega razloga so po tekočem traku zapirali vse bare in restavracije in edino, kar je ostalo odprto, je bil naključen GoodBurger. Na njenem fensi fotoaparatu, ki je bolj spominjal na mikro videokamero, sva gledali slike iz San Francisca, prišla je še njena prijateljica, jaz sem se malo važila s katakano, potem pa je napočil tisti trenutek. Slovo od Keiko je bilo zame obenem slovo od New Yorka. Ko sem se na podzemni še zadnjič usedla na vlak, nisem mislila na nič več.

Po vrnitvi v Ljubljano sem zbolela. Nisem mogla jesti, ves čas mi je bilo slabo in počutila sem se depresivno, najverjetneje zato, ker sem bila v duhu na precej abstraktni lokaciji, še vedno razpeta med obema mestoma. Vesela sem bila, da sem se vrnila, saj so se mi hitro ponovno izpostavile prednosti življenja v majhnem kraju, svoje pa so opravile tudi novice o newyorških temperaturah, ki so vztrajno rinile še bolj v minus, in o mojih znancih in prijateljih – eni so bili nesrečni v New Yorku, kjer so ostali, da bi si našli internship ali službo, pa jim ni uspelo in so počasi začeli ostajati brez denarja in brez sanj, drugi pa so bili nesrečni doma, ker so želeli biti na mestu prvih. V zmedi negativnih asociacij je zmagala Ljubljana, New York pa je v dobro znani prednovoletni sivini zame ne glede na vse, kar sem doživela tam, postal površno, brezosebno in predvsem precenjeno mesto. Nikoli več ga nisem nameravala obiskati in že misel na to, da bi morala spet tja, pa četudi le za nekaj ur, me je navdajala s tesnobo. Takrat sem se spomnila na svojo I ♥ NY majico. Bi sploh imelo smisel, da jo oblečem? Odločila sem se, da jo bom shranila kot lep spomin, a zmeraj, ko sem odprla omaro, sta rdeča in črna vame zrli, kot da me želita prepričati v ponoven premislek.

Danes vem, da je bil New York zame to. Ko potegnem črto, mi je jasno, da se še v nobenem mestu nisem počutila tako dobro kot tam, čeprav še vedno nisem ugotovila, kaj je stalo za temi občutki. Sem se zaljubila v mesto sámo ali v občutek svobode, ki sem ga imela v njem? In kako bo v prihodnje, si bom še kdaj želela živeti tam, bom lahko prišla "na obisk" samo za nekaj dni ali bi mi bilo v tem primeru preveč hudo za "izgubljenim časom"? Ne gre za mesto, ki ga predelaš v enem tednu, kaj šele prebaviš. Za to sem rabila pol leta, pa še danes ne morem reči, da je primer zaključen. Pred spanjem se v mislih včasih vrnem k svojim prvim uram v hotelu, ko sem za laptopom stala na recepciji in mrzlično skenirala Craigslistove oglase za stanovanja, medtem ko je stalno izpadala wifi povezava, in ko se zalotim, da že predolgo berem Overheard in New York, se kljub temu, da sem po rodu in principih Ljubljančanka, počutim predvsem kot misplaced Manhattanite. Davek na življenje v New Yorku je, da bom z njim vedno primerjala vsa druga mesta. Ko sem aprila prvič obiskala London, sem hotela, da bi bil tak kot New York. Razočarali sta me majhnost Piccadillyja in značilna evropska ležernost, rabila sem nekaj manj korektnega in veliko intenzivnejšega. To pogrešam vsak dan bolj, a mislim, da bom do ponovnega snidenja zdržala brez večje čustvene škode. New York bo namreč zmeraj tam, kjer je, pripravljen, da me sprejme kot najboljši prijatelj in me, ko je čas za slovo, ponovno pusti oditi.


¹ Jaz sem tam zaznala posebno, čarobno atmosfero, ki ni niti ameriška, niti evropska niti newyorška.
² V New Yorku sem pristala po sili razmer; v šolo sem hotela v Madrid, pa so mi dva meseca pred začetkom tečaja sporočili, da je zaradi problemov z birokracijo prestavljen za nedoločen čas.


This blog is no longer being updated. Please check out Dressful, my new fashion blog.

Ljubljanski glamur

Escadina izložba, 2007

Ljubljanski glamur je raj torbic na Tavčarjevi in vonj usnja, ki ga je mogoče zaznati skozi steklo.
Ljubljanski glamur je V. M. v dolgi črni večerni obleki opoldne na Čopovi.
Ljubljanski glamur sta restavracija Maxim in hotel Union.
Ljubljanski glamur je tisti sladkobni, zlovešči duh v zraku na prehodu pomladi v poletje.
Ljubljanski glamur so stara stanovanja z lestenci. ¹
Ljubljanski glamur je čakanje v vrsti za burek na Miklošičevi sredi noči v visokih petah.
Ljubljanski glamur so razgledi na mesto iz skritih lokacij visoko nad tlemi.

(Se nadaljuje ...)


¹ Eno na Rožni ulici, drugo blizu podhoda Ajdovščina.


This blog is no longer being updated. Please check out Dressful, my new fashion blog.