Ljubljana desetletja nazaj

Je še kdo - Ljubljančan ali ne - popolnoma prevzet ob teh slikah? Tako zelo so nabite s zeitgeistom in prva je čisti Hollywood, ne morem verjeti, da je Ljubljana (bila?) sposobna tudi takšne vrste lepote.

Vesela sem, da obstajam Tukaj in Zdaj, ampak včasih bi dala vse, da bi lahko izživela neke druge čase.

"Tako čudno boli. Umirati od nostalgije za nečim, česar ne boš nikdar izkusil."

Alessandro Baricco, Svila

This blog is no longer being updated. Please check out Dressful, my new fashion blog.

Japonska ulična moda, drugi del

Še nekaj portretov iz knjig FRUiTS in Fresh FRUiTS, ki so mi zelo všeč. Nekateri so malo bolj pisani od tistih iz mojega prvega izbora - prav po tem naj bi bila japonska ulična moda tudi najbolj znana (stil decora).

→ PRVI DEL




This blog is no longer being updated. Please check out Dressful, my new fashion blog.

Japonska ulična moda / Skeni

Japonski fotograf Shoichi Aoki je v sredini devetdesetih začel dokumentirati razcvet ulične mode v popularnih tokijskih četrtih Shibuya in Harajuku. Po letih uniformiranosti je v japonskih mestih napočil čas modne revolucije - po Aokijevih besedah so se ljudje nehali obsedeno ozirati za Zahodom in blagovnimi znamkami, čeprav je ena glavnih značilnosti stilov njegovih portretirancev prav spoj zahodnih in tradicionalnih (kimono, cokle geta ...) elementov, in začeli izražanje skozi oblačenje dojemati kot obliko umetnosti. Od leta 1997 izhaja revija FRUiTS, ki ima danes mednarodno občinstvo; v celoti je posvečena portretom (in lakoničnim mini intervjujem) tokijske mladine, od katerih jih je kar nekaj zbranih v zdaj že kultnih knjigah FRUiTS in Fresh FRUiTS, ki so ju pred nekaj leti celo imeli v Konzorciju. Tukaj so moji najljubši portreti iz obeh knjig:

Všeč so mi barve okoli vratu, nočna modra, travnato zelena, svetleča se bela in kot češnja na vrhu torte roza plastična broška v obliki srca.

Njegove hlače-draperija, kroj in rože na njeni jakni, čista popolnost.

Gothic Lolita. Leva je ena najboljših, kar sem jih kdaj videla. Izpolnjuje vsa pravila oblačenja, zaradi katerih so si pripadnice omenjene subkulture nenehno v laseh, a je vseeno popolnoma samosvoja.

Ne maram piercingov, ampak nekateri jih obvladajo. Kontrast (oz. sožitje) med aristokratskim, naškrobljenim, snežno belim ovratnikom in divjo frizuro je genialen.

Zdi se mi simpatično, da ni povedala svojega imena. Prstan nosi na kazalcu, najbolj všeč pa so mi napol razpletene kitke.

The coolest kid on the block. Takšen izraz na obrazu je morda nekoč nosila Vivienne Westwood.

Ona izgleda bolj evropsko kot večina Evropejcev. Lahko bi jo fotografirali v Parizu ali Stockholmu.

"Point of fashion: Madonna." Oh, please. Nekaj svetlobnih let sta pred Madonno (čeprav je Madonna večino časa nekaj svetlobnih let pred svetom).

Za posladek: japonske sladkarije in odštekani prstani

→ DRUGI DEL

This blog is no longer being updated. Please check out Dressful, my new fashion blog.

Zagreb v ponedeljek, 34 stopinj zjutraj

Odkar sem na eks absolvirala Zagorkin zgodovinsko-romantični trash cikel Grička vještica (Čarovnica z Griča), med sprehodi po zagrebškem Gornjem gradu ob prepoznavanju lokacij iz knjig doživljam božjastne napade veselja. Največje ponedeljkovo odkritje je bil stolp Lotrščak, mimo katerega sem sicer šla že neštetokrat, pa mi ga nikoli ni uspelo registrirati kot VIP (place, not person). Vanj so zapirali ženske, ki so jih obsodili čarovništva. Tam so čakale na sežig na grmadi, zato me notranjost stolpa ne bo videla.

Gornji grad ima eno najbolj posebnih atmosfer na svetu, spokoj in odmaknjenost (tako v duhu kot fizično) in tisto staro, razpadajočo hišo, ki je večna infuzija za mojo domišljijo in za katero upam, da me bo dočakala oz. da jo bom dočakala.


Kamenita vrata

Še vedno stojim za vsem, kar sem napisala v začetku maja, ko sem bila po dolgem času prvič spet v Agramu:

Nikad mi nije dosta Zagreba. Prelijepa bijela grčka ambasada s onom golemom fontanom iza ograde, butik Matije Vuice u Gajevoj u kojem sam danas prvi put u životu spazila haljinu koja mi se nije činila prekičastom i odbojnom (!), šeširi Kobali, puls Ilice i Jelačića, prepuni tramvaji, Kavana Dubrovnik i Špica (pisano velikim slovom jer još nisam naišla na grad u kojem je prisutan slični "fenomen"), Dolac (tržnica predstavlja dušu grada, stoga ih je nevjerojatno i užasno bitno očuvati, lekcija koju odgovorni u Ljubljani nisu shvatili pa tko zna što će se sad dogoditi s njezinom već ionako od katastrofalno lošeg "izbora" muzike na ulicama oštećenom dušom), pa ljudi, ljudi koji me sigurno ne bi toliko opčinjavali da u Zagrebu živim, ali ih kao "turist" pomno promatram i slušam, divim se kajkavskom koji mi ljeti, na moru, na otocima, djeluje out of place jer van Zagreba naprosto ne može opstati (iako znam da se upotrebljava i drugdje) ...

Jelačić, 13:00

This blog is no longer being updated. Please check out Dressful, my new fashion blog.

7 stvari, ki so mi pri srcu

v naključnem vrstnem redu


Slovenska ulica, Maribor. Jaz pa sem mislila, da je Egotrip izključno ljubljanska stvar!

1. "Pobegi" z vlakom, avtobusom ali letalom. Približno enkrat na mesec začutim potrebo, da grem za nekaj ur biti sama v neko drugo mesto. Na poti do tja poslušam svoje najljubše playliste na iPodu, ko prispem, ponavadi takoj vključim GPS (žal sem se rodila brez vsakršnega občutka za orientacijo), čas pa preživim tako, da se sprehajam, opazujem okolico, si kaj zapišem in fotografiram, sedim v cerkvah in grem nekam na kosilo. Ta mesec sem bila v Mariboru.


Večji del mojih zvezkov

2. Črni zvezki. Moleskini so skribomanu moje sorte nepogrešljivi. V glavi imam preveč stvari, zato si moram vse zapisati. Všeč so mi, ker so oviti z elastiko; to mi daje občutek, da je zapisano na varnem. V žepek zadaj spravljam vstopnice iz oper.

3. Moja violina. Nikoli si nisem predstavljala, da se bom z inštrumentom razumela tako dobro. Upam, da mi ne zameri, ko je včasih nekaj dni ne vzamem v roke ...

4. Knjige. Zadnje čase jih kupujem samo še v Zagrebu, svojevrsten šarm pa imajo rabljene. Preuredila sem svojo sobo, da jih bom lahko imela še več. V antikvariate ne zahajam, ker si zmeraj želim kupiti vse, vključno z retro knjigami o eksotičnih živalih za otroke v nemščini, s katerimi roko na srce res ne vem, kaj bi.

5. Tuji jeziki. Bolj kot karkoli me razveseli nepričakovana možnost pogovora v hrvaščini (celo takrat, ko vem, da bom zaradi neuporabe imela trapast naglas in/ali kajkala), francoščino trenutno varam z italijanščino, angleščina se mi je v možgane usidrala do te mere, da si v njej delam zapiske, želim se naučiti nemško, rusko, latvijsko, turško, azersko in japonsko, najrajši pa imam srbščino. V državah, katerih jezika ne govorim, mi je zmeraj rahlo nelagodno.

6. Junij - avgust. Poletje ima tisto usodno komponento, ki začne s prvimi vročimi dnevi iz pogojnika prehajati v povednik. Meglice nad asfaltom, skrivanje pred dnevno svetlobo, izpraznjeno mesto in nočni sprehodi po Miklošičevi, Gosposvetski in Celovški v visokih petah z bolečim srcem. Vse se mora zgoditi poleti.

7. Nedorečenost, včasih. Ker življenje v nasprotju z dobrimi scenariji, zgodbami in romani ni sestavljeno iz uvoda, jedra in zaključka.


This blog is no longer being updated. Please check out Dressful, my new fashion blog.

ROMA se nazaj bere AMOR

V Rimu je danes 30 stopinj.


I. Ob začetku poletnih temperatur se Rim izprazni. Njegovi prebivalci pobegnejo v podeželske hiše ali na morje, prostrane bulvarje in ruševine pa zavzamejo jate turistov, ki s seboj tovorijo ogromne količine vode v plastenkah in se potijo pod svetlimi pokrivali vseh velikosti in oblik. Kljub temu, da mesta "naredijo" predvsem njihovi ljudje, sem v Rimu najraje poleti. Takrat je Italija najbolj italijanska; kava in rogljiček zjutraj v bistroju za vogalom, ležernost v zraku in kaos na cestah, posedanje na velikih trgih in poslušanje tango improvizacij uličnih glasbenikov, zaradi žgočega sonca še bolj upravičena siesta, pocukrane melodije na radiu in vse ostalo, kar je tako zelo la dolce vita, da si najbrž nikoli ne bom čisto prenehala želeti biti Italijanka.

II. Villa Borghese je moja najljubša galerija na svetu. Za razliko od Vatikanskih muzejev se niti ne trudi prikriti dejstva, da so bili v njej razstavljeni eksponati ukradeni in nagrabljeni, kar ji daje zanimiv, malce pokvarjen šarm. V njej bi z veseljem živela, tudi če bi mi prepustili samo eno sobo. Medtem ko se v Vatikanskih muzejih drenja in duši med trumami zdolgočasenih obiskovalcev, ki so tam iz preprostega razloga, ker se, če si že ravno v Rimu, v kapelo in muzeje pač spodobi iti, predstavlja Villa Borghese s svojimi zračnimi, svetlimi sobami in delikatno razporejenimi umetninami estetski užitek na najvišji ravni. Med vrsto lažnih napadov Stendhalovega sindroma v Vatikanskih muzejih ne zaslediš niti enega smehljaja, Villa Borghese pa ti da dovolj časa in prostora, da se poglobiš v njeno zbirko in se kje celo ustaviš (v Muzejih je to nemogoče, saj se moraš zaradi ogromne mase ljudi ves čas premikati naprej). Asa Ville Borghese sta še strop v glavni dvorani, ki je lepši od tistega v Sikstinski kapeli, onečaščenega z modrimi packami, in njen park, v katerem sem nazadnje sedela nekega toplega večera dve leti nazaj in so bili to zaradi sublimne spokojnosti, ki se je mešala z zavedanjem, da me od mestnega vrveža loči le nekaj minut hoje, najpopolnejši trenutki mojega življenja.



III. Moja neizpolnjena rimska želja je kopanje v Fontani di Trevi pozno ponoči (zgodaj zjutraj), ko se okoli nje ne bi več motali manični metalci kovancev in prodajalci suvenirjev, napolnjenih z moko. V resnici mi ni toliko do kopanja samega kot do lastnih trenutkov miru in jasnosti na magičnem mestu, ki sta jih pred mano imela priložnost doživeti Marcello in Sylvia. Fellini je to mesto razumel bolje kot kdorkoli drug, je pa njegov Rim v primerjavi z današnjim precej stiliziran, saj je boleče očitno, da ulice okoli fontane zaradi razgibanega nočnega življenja nikoli ne morejo biti popolnoma zapuščene in kot take tvoriti podlage za čudovite zmedene izjave in namakanje dolgih, glamuroznih večernih oblek v osvetljeni vodi. Bo že držalo, da je čar nekaterih fantazij predvsem v tem, da za vedno ostanejo fantazije …

IV. Avgusta sem hotela iti gledat Carmen v Terme di Caracalla, a najbrž ne bom šla; pri operi in klasični glasbi v živo ne maram umetno ojačanega zvoka (kar prakticirajo v Termah), zdi se mi precej slabo nadomestilo za akustiko na nivoju. So pa Terme seveda spektakularna lokacija, ki potrjuje moje opažanje, da moderno življenje v nobenem drugem mestu ne sovpada lepše s svojo arheološko dediščino; ostanki preteklosti v Rimu z vsem, kar je prišlo za njimi, živijo v popolni sintezi. Šele ob prihodu v Ameriko sem se zavedla, kako zelo – čeprav Evropa v zadnjih letih postaja vse bolj dolgočasna in homogena, zato njej v prid govorim in pišem z določeno mero zadržanosti – evropska zgodovina in temelji spodbijajo površnost v vseh pogledih (politične interpretacije oz. "interpretacije" posameznikov me v tem primeru ne zanimajo); osnova Amerike se namreč ne more primerjati z osnovo Evrope, ki je v Rimu otipljiva in dostopna na vsakem koraku, to pa je zagotovo večji luksuz kot vse trgovine na Vii dei Condotti skupaj in nekaj, kar preprosto moraš ceniti.




This blog is no longer being updated. Please check out Dressful, my new fashion blog.

Za vse s slabo vestjo

This blog is no longer being updated. Please check out Dressful, my new fashion blog.

Ljubljanska opažanja v g-molu

* glasbena podlaga: prvi stavek Bruchovega koncerta za violino in orkester št. 1 v g molu, Isaac Stern


i. Ljubljana ima poleti - ampak samo, ko je toplo - okoli devetih zvečer posebno svetlobo. Nisem je poskušala fotografirati, ker na fotografijah ne bi izgledala takšna kot v resnici; trenutkov, kot je ta, ne fotografiraš, ampak jih (do)živiš in shraniš na drugačen način, kakor veš in znaš; preveč so čarobni, da bi zapravljal čas z njihovim lovljenjem, saj lahko v hipu pobegnejo mimo tebe.

ii. Moja najljubša ulica v Ljubljani je Miklošičeva, ker me raznolikost trgovin, hotelov in restavracij višjega in nižjega ranga spominja na Beograd in Manhattan. Miklošička je zaenkrat edini pravi odsev globalizacije v mestu, manjka ji samo restavracija s kitajsko hrano, ampak - kako primerno - tudi ta ni daleč (mislim na mali take-away nasproti Glavne, iz katerega izstopiš v oblačilih, prepojenih z vonjem po praženih rezancih, ker kuhinja ni ločena od dela za goste).

iii. V Ljubljano se zaljubim zmeraj znova (in močno, kar zadeve prav nič ne poenostavi); zadostuje mi bežen pogled na lepo pročelje, lestenec v stanovanju z visokimi stropi ali katerokoli od tisoč drugih zanimivih malenkosti. Pri vsem skupaj me bega, da občutek ni pozitiven; konec koncev tukaj živim, med nama z Ljubljano ni stotin kilometrov, ki me razdvajajo od drugih mest, zakaj bi me potem navdajala s podobno tankočutno žalostjo kot Rim, Istanbul in drugi? V resnici se mi vse bolj dozdeva, da občutek ni povezan z mesti, a bi vsaj še nekaj časa raje verjela v nasprotno. Ker je lažje.


This blog is no longer being updated. Please check out Dressful, my new fashion blog.

Moje življenje zadnje dneve

Edini parfum, ki mi prespi na koži, in partitura moje najljubše opere, ki sem jo zagledala v izložbi knjigarne na Ilici (Zagreb) in takoj vedela, da mi je usojena.

This blog is no longer being updated. Please check out Dressful, my new fashion blog.

Chungking Express (1994)

Chungking Express je mnogim ostal v spominu predvsem po filmskem debiju trenutno najbolj znane kitajske pevke in ikone Faye Wong, vendar mi druga polovica filma, v kateri nastopa, nikoli ni pomenila tako veliko kot prva. Zgodba? A drug deal gone wrong. Stilsko dovršena mešanica post-noirja, osamljenosti ljudi v velikih mestih, modernega Hong Konga na prelomnici, sentimentalnosti in nasilja ima v sebi lepoto, zaradi katere me vsakič znova zaboli srce in ki jo lahko scoprata samo Wong Kar-wai in Chris Doyle. Chungking Express je edini film, ki ga imam v celoti na iPodu in ga med vožnjami kamorkoli že dejansko gledam na tistem malem ekranu. Posneli so ga v 23 dnevih, ko si je moral režiser med snemanjem filma Ashes of Time zaradi problemov s produkcijo vzeti odmor, scenarij pa je v hudi časovni stiski nastajal vsak dan (noč) sproti.

Dobršen del filma se odvija v Chungking Mansions, ogromni 17-nadstropni stavbi v središču Hong Konga, polni priseljencev, poceni trgovin, restavracij in malih ho(s)telov, ki slovi kot leglo kriminala, zato se ni priporočljivo izgubljati v njenih umazanih hodnikih in stopniščih. V filmu je prikazana kot eksotično paralelno vesolje, v katerem veljajo povsem drugačna pravila kot "zunaj", in prizor, ko se Brigitte Lin utrujena nasloni na steno, si prižge cigareto, v ozadju pa se zasliši tista rāga pesem, katere naslova najbrž ne bom izvedela nikoli, pa me to pravzaprav ne moti, saj je lahko absolutno resnična samo znotraj filma, je morda moj najljubši v zgodovini gibljivih slik. Chungking Express je skoraj v celoti sestavljen iz takšnih intimnih vinjet; s tem kot vsi veliki filmi pripoveduje, da nekatere stvari kljub tisočletjem in kilometrom kulturnih razlik ostajajo skupne vsem ljudem ...

This blog is no longer being updated. Please check out Dressful, my new fashion blog.